Tim Podlogar

Moj prvi velik cilj v jadranju je bil, da se uvrstim na svetovno oziroma evropsko prvenstvo. To mi je tokrat tudi uspelo, saj je jadralni zvezi uspelo na svetovno prvenstvo prijaviti vse mlade jadralce razreda laser 4.7. Cilja na prvenstvu nisem imel, saj nisem vedel kam v svetu sploh spadam. Na prvenstvo sem torej odšel sproščen. Vse je bilo lepo in prav, dokler me na meritvah niso ustavili ter mi povedali, da z mojo barko na žalost ne bom mogel nastopiti na prvenstvu, saj ni varna. To je bil velik šok zame ter tudi za trenerja, ki je bil v tem času v Sloveniji na praznovanju Vasilijeve medalje iz olimpijskih iger. Na srečo me je rešil Simon iz Rusije, ki je prav takrat z nami treniral v Trogirju ter mi posodil svojo novo barko, ki jo je moč videti na naslednji sliki.

avtor fotografije: Matija Gorjan

Rešil me je, saj ne vem, kaj bi se zgodilo, če njega ne bi bilo. 

Svetovno prvenstvo se je začelo in prvi dan sem nanizal dva konstantna rezultata. Dve 20. mesti. Drugi dan sem odjadral dva 19. mesta. Imel sem zelo konstantne rezultate. Tretji dan, pa sem prvo regato bojo obračal med desetimi najboljšimi, zadnjo orco bil nekaj trenutkov celo prvi, a končal na odličnem 6. mestu. Ta rezultat mi je vlil veliko volje ter moči za nadaljne regate. Naslednjo regato sem zopet prvo bojo obračal v deseterici in tako je bilo vse do ciljne orce, ko sem zaradi napačno izbrane strani izgubil kar 33 mest in končal šele na 43. mestu.  Četrti dan oz. zadnji dan kvalifikacij, sem prvo regato slabo odvozil ter končal na slabem mestu, drugo regato je bilo moje jadranje zopet odlično in bi, če se ne bi v krmo zvrnil, končal v prvi deseterici. Končal sem 13. Dva slaba rezultata sta me na koncu za pičle tri točke pripeljala v srebrno skupino. V kolikor bi imel tri točke manj, pa v zlato. Regate v skupinah so trajale dva dneva in so bile zame le padanje po lestvici navzdol, saj moja glava ter moj um ni bil vajen odjadrati regate dolge 6 dni. Svetovno prvenstvo sem zaključil 41. v srebrni skupini, kar pa sploh ni tako slabo za prvo takšno prvenstvo, saj sem končal v prvi polovici.

0%

0%

• Komentiraj... (0)

V dnevih ozirmo tednih, ko čas zaradi mojih jadralnih treningov, preživljam na slovenski obali, nemalokrat obiščem tudi kakšen lokal v teh krajih. Največ časa preživim v Izoli, saj tam potekajo moji treningi, veliko pa sem tudi v Portorožu, ki mi je od nekdaj všeč. Ponavadi v kakšen lokal zaidem zaradi sladoleda, brez katerega ne morem preživeti. Portorož je mesto, v katerem je turizem prisoten že mnogo desetletij in bi morali glede turizma mnogo vedeti. Pa ne vedo. Nimam nobene pripombe na petične hotele, ki jih v Portorožu gradita Metropol Group in bavčarjev Istrabenz. Imam pa pripombe na lokale v bližini teh hotelov. Najbolj me motijo nevljudni natakarji ter uslužbenci lokalov, ki se do svojih strank vedejo zelo neprijazno, morda celo ponižujoče. Prva stvar, ki jo opaziš, ko zaideš v kakšen lokal, je ta, da natakarji ter natakarice ne gledajo niti najmanj prijazno. Potem pa te razjezijo z vljudnim primorskim pozdravom: Ciao, s katerim se pozdravljamo prijatelji na primorskem. Ko pa te natakar, medtem ko te sprašuje kaj boš naročil, tika, je moja potrpežljivost in prijaznost že presegla vse meje. Po mojem mnenju se bi morali natakarji do svojih gostov vesti veliko bolj spoštljivo in prijazno. Napitnine takim “cepcem” sigurno nikoli ne bom dal. Seveda pa takšni lokali niso povsod. Omeniti velja lokal z imenom Cacao, v katerem so uslužbenci prav prijazni (bom pač večkrat zašel sem). V Izoli pa ni skorajda nič drugače. Desno od Izolske marine (gledano iz morja), se razprostira dolga plaža. Na njej je nemalo lokalčkov ali stojnic, na katerih prodajajo sladoled. Zadnjič, ko sem prišel do stojnice s sladoledom, sem se postavil pred pult, za katerim strežejo. Bil sem sam pred pultom. Natakar se niti najmanj ni zmenil zate. Stal je za pultom ter brisal svojo “hišico”. Ko se je za menoj nabralo še nekaj ljudi se je končno spomnil na nas, goste. Namesto, da bi najprej postregel mene, je najprej postregel ostale ljudi v vrsti. Ko sem ga opozoril, da sem bil jaz pred njimi, se zame ni zmenil. Enako so pritrdili tisti, katere je postregel pred mano. Še enkrat sem se oglasil. Potem se je končno spomnil, da morda obstajam še jaz. Obrnil se je k meni ter mi rekel: “Kaj boš?” Niti pozdravil me ni! Tukaj se moj spomin konča. Dobil sem tisti sladoled, ga plačal ter jezno odšel. Nikoli več me ne bo videl. Za konec pa vam dam vprašanje: Ali bodo s takšnim odnosom kdaj prišli kam? 

0%

0%

• Komentiraj... (0)

Se vam sanja, kaj bi to lahko bilo, oz. kaj za vraga to pomeni. Naj vam prevedem: Ne kliknite na ikono Internet Explorerja. Jaz ter večina spletnih designerjev sovraži internet explorer, ker je veliko sranje. Sranje? Zakaj? Vsi tisti, povprečni oziroma normalni uporabniki računalnika, ki uporabljate windowse, za brskanje po spletu, pa internet explorer ter nekajkrat na mesec  napišete še kakšen dokument v wordu, tisti ne veste in najbrž tudi nikoli ne boste razumeli zakaj je internet explorer sranje. Ne želim vam v glavo streljati s podatki ter dejstvi, ki so napačna, želim vam dopovedati, da bi bilo boljše, da uporabljate kakšen drug internetni brskalnik, kot so: Opera, Safari, Firefox … Mislim, da vas večina ne ve, kako je spletna stran sploh zgrajena oziroma kako deluje. Dobre spletne strani ni tako lahko narediti, kot si nekateri mislite. Poznati je treba cel kup različnih programskih jezikov kot so: PHP, HTML, CSS, JAVA, … Naštel sem vam le nekaj glavnih, oziroma najbolj znanih. Da vam prikažem, kako je spletna stran zgrajena v teh programskih jezikih, v orodni vrstici najdite funkcijo: SOURCE Code ter kliknite nanjo. Odprlo se vam bo okno v katerem je polno črk, besed ter znakov, ki jih morda prvič vidite. To je koda spletne strani. Sedaj pa je od vsakega brskalnika posebaj odvisno, kako bo prebral ter potem skozi grafiko prikazal to kodo. Spletni designerji porabijo ure in ure ter dneve, da naredijo spletno stran, ki jo bodo podpirali vsi brskalniki. Najslabši v branju kode je seveda Internet Explorer, ki lahko iz dobre spletne strani naredi pravo packarijo. Sam se že nekaj let ukvarjam z izdelavo preprostih spletnih strani in sem velikokrat opazil, da se moja spletna stran v vseh brskalnikih pokaže pravilno, le ve internet explorerju se prikaže drugače. Polagam vam roko na srce: Ne kliknite na ikono z modrim E, saj je to veliko sranje. Don’t click blue E, it can be dangerous for your safety, se glasi moje geslo. 

0%

0%

• Komentiraj... (0)

Sedaj vam bom še malo pokomentiral Američane ter Ameriko. Ko sem odhajal tja, sem si Ameriko predstavljal kot kup betona, vse iz betona. Temu ni tako. Veliko je tudi zelenja. Evropejcem je vsem znano, da imajo Američani široke ceste. To drži kot pribito. 99% cest je 4 ali več pasovnih. Tretja stvar, ki me je presenetila je bila to, da Američani sploh niso tako zavaljeni, kot to mislimo Evropejci. Seveda je EKSTREMOV več kot pri nas, pa vendarle so preglasili moje pričakovanje o debelih Američanih. Četrta stvar so avtomobili ter hiše. Tukaj pa se pojavi za moje pojme neumno razmišljanje Američanov. 60% hiš v Ameriki je v celoti montažnih. Kot pa vsi vemo, so v Ameriki zelo pogosti tornadi ter ostale naravne katastrofe, zato se mi zdi, da je nesmiselno graditi montažne hiše. Mogoče pa je zato krivo dejstvo, da so te hiše cenejše. Pa to dejstvo takoj pokoplje trditev, da Američani vozijo velike avtomobile, ki kot prvo niso poceni, kot drugo pa ne porabijo malo goriva. Še eno negativno dejstvo vam želim predstaviti. Vsi semaforji bingljajo na žicah, vsa elektrika pa je speljana po zraku. V kolikor pride do neurja, se velikokrat zgodi, da elektrike zmanjka, semaforji pa letijo po zraku. Malce nelogično. Zanimiva ugotovitev pa je še ta, da so Američani zelo  ponosni na svojo državo in mnogi imajo zastavo izobešeno tudi, ko ni praznik. Končno mnenje je boljše od pričakovanega, vendarle pa bi doseglo oceno od 1-5, 3.95e00b97e3966d7cb46c841f2751d74f 

0%

0%

• Komentiraj... (0)