Sta Portorož in Izola res turistični destinaciji petičnega turizma?
V dnevih ozirmo tednih, ko čas zaradi mojih jadralnih treningov, preživljam na slovenski obali, nemalokrat obiščem tudi kakšen lokal v teh krajih. Največ časa preživim v Izoli, saj tam potekajo moji treningi, veliko pa sem tudi v Portorožu, ki mi je od nekdaj všeč. Ponavadi v kakšen lokal zaidem zaradi sladoleda, brez katerega ne morem preživeti. Portorož je mesto, v katerem je turizem prisoten že mnogo desetletij in bi morali glede turizma mnogo vedeti. Pa ne vedo. Nimam nobene pripombe na petične hotele, ki jih v Portorožu gradita Metropol Group in bavčarjev Istrabenz. Imam pa pripombe na lokale v bližini teh hotelov. Najbolj me motijo nevljudni natakarji ter uslužbenci lokalov, ki se do svojih strank vedejo zelo neprijazno, morda celo ponižujoče. Prva stvar, ki jo opaziš, ko zaideš v kakšen lokal, je ta, da natakarji ter natakarice ne gledajo niti najmanj prijazno. Potem pa te razjezijo z vljudnim primorskim pozdravom: Ciao, s katerim se pozdravljamo prijatelji na primorskem. Ko pa te natakar, medtem ko te sprašuje kaj boš naročil, tika, je moja potrpežljivost in prijaznost že presegla vse meje. Po mojem mnenju se bi morali natakarji do svojih gostov vesti veliko bolj spoštljivo in prijazno. Napitnine takim “cepcem” sigurno nikoli ne bom dal. Seveda pa takšni lokali niso povsod. Omeniti velja lokal z imenom Cacao, v katerem so uslužbenci prav prijazni (bom pač večkrat zašel sem). V Izoli pa ni skorajda nič drugače. Desno od Izolske marine (gledano iz morja), se razprostira dolga plaža. Na njej je nemalo lokalčkov ali stojnic, na katerih prodajajo sladoled. Zadnjič, ko sem prišel do stojnice s sladoledom, sem se postavil pred pult, za katerim strežejo. Bil sem sam pred pultom. Natakar se niti najmanj ni zmenil zate. Stal je za pultom ter brisal svojo “hišico”. Ko se je za menoj nabralo še nekaj ljudi se je končno spomnil na nas, goste. Namesto, da bi najprej postregel mene, je najprej postregel ostale ljudi v vrsti. Ko sem ga opozoril, da sem bil jaz pred njimi, se zame ni zmenil. Enako so pritrdili tisti, katere je postregel pred mano. Še enkrat sem se oglasil. Potem se je končno spomnil, da morda obstajam še jaz. Obrnil se je k meni ter mi rekel: “Kaj boš?” Niti pozdravil me ni! Tukaj se moj spomin konča. Dobil sem tisti sladoled, ga plačal ter jezno odšel. Nikoli več me ne bo videl. Za konec pa vam dam vprašanje: Ali bodo s takšnim odnosom kdaj prišli kam?
0%
Pusti komentar